Venera projekt

Kdo je Venera? Rimska boginja čutne lepote in ljubezni, seveda. Posneta po grški Afroditi in zelo čaščena v antiki. Vsaj načeloma precej manj spoštovana v krščanskem srednjem veku, v katerem so jo končno začeli enačiti z Luxurio, poosebitvijo čutnosti in nečistosti. S pomočjo Platona ter njegovih naslednikov vsaj deloma rehabilitirana v renesansi. V likovni umetnosti vsaj od znamenitega Praksitelovega knidskega kipa praviloma upodabljana gola, v antiki predvsem stoječa, v novem veku predvsem ležeča.
In kakšno zvezo ima vse to z Bogatajevim projektom? Pravzaprav nobene posebne. Odmev klasične tradicije lahko začutimo kvečjemu v umetnikovih upodobitvah školjk, v akvarelih, ki spremljajo osrednji kiparski del projekta: po eni od variant legende o Afroditinem rojstvu (najbolje jo kaže znamenita Botticellijeva slika) naj bi jo namreč na obalo Cipra (ali Kitere? – diskusija traja že od antike) naplavilo na školjki. Seveda pa so školjke že zaradi svoje povezanosti z vodo, ki je od nekdaj zaznamovala ženski princip, ter zaradi nemalokrat sugestivne oblike, ki spominja na vulvo (in ki jo lahko opazimo na Bogatajevih upodobitvah, ne pa tudi na Botticellijevi), arhetipski erotični simbol, veliko starejši od Venere in znan tudi v kulturah, ki za antično boginjo niso nikoli slišale, npr. v kitajski. V tem smislu motiv, kakor rečeno, uporablja tudi Bogataj, pri čemer je zanimivo, da so zgodnje variante realistične, poudarjeno »plastične« in zato toliko bolj sugestivne, poznejše pa likovno vedno bolj sintetizirane, prečiščene, končno skoraj eterične.
Po takšnih poudarkih se slikarski tudi očitno razlikuje od kiparskega dela Bogatajevega projekta: pretanjenost na eni strani ter grobost, teža na drugi. Že zato kiparske variante opozarjajo na drug element, na zemljo, ki v – znova – arhetipski simboliki lahko predstavlja genetrix, roditeljico, mater. To simboliko so poznali in izkoriščali že paleolitski umetniki: na to kažejo kipci t.i. Vener, predvsem seveda najslavnejša med njimi, Willendorfska, ki je sicer bila izdelana iz apnenca, vendar prebarvana z okrom, nedvomno zato, da bi izgledala čimbolj »zemeljsko«. Bolj ko takšni pa so v kontekstu Bogatajevih del zanimivi značilni oblikovni poudarki, predvsem napeta, vitalistična forma, ki poudarja osnovni pomen skulptur. Tega stopnjuje tudi njihova taktilna privlačnost, najbolj očitno v primeru del, ki jih je (kakor Willendorsko Venero ali male variante Bogatajevih skulptur) mogoče ali celo nujno držati v roki.
Vse to pa še ne pomeni, da je Bogataj zgolj avtomatično sledil prastarim obrazcem. Dejansko je projekt nastajal spontano, kot značilno zasnovana poznomodernistična akcija; in tudi njegovi končni rezultati so docela drugačni ter novi, tako slikarski kakor kiparski. Njegovih del torej ni mogoče preprosto enačiti z onimi iz preteklosti, seveda pa tudi sorodnosti ni mogoče spregledati; dejstvo, da se na tradicijo vsaj zavestno pri ustvarjanju ni naslanjal, jih dela kvečjemu še bolj zanimive. Bogatajev projekt govori o marsičem, priča pa tudi o tem, da arhetipi dejansko obstajajo in da jih niso mogle prekriti niti v tisočletjih ali v desetinah tisočletij nanesene plasti »kulture«.

Lev Menaše